Huda Pehta je polno zaživela v trenutku, ko sem enkrat ugotovila, da pri vseh stvareh, ki že obstajajo, jih delajo in ustvarjajo ter prodajajo, ne morem in nočem konkurirat.
Da ne morem tekmovat z nečim že videnim in da je vse in edino kar lahko dam JAZ SAMA.
To kar jaz sem, skupek vsega, kar me je izoblikovalo, da sem to kar sem.
Takrat je Huda Pehta zadihala s polnimi pljuči in se ni več spraševala, kako naredit, da vam bo všeč, temveč je začela delat in ustvarjat svojo lastno govorico.
Dan, ko sem odkrila prostoročno (freemotion) šivanje, je bil dan, ko sem se zaljubila in zasvojila. Zaljubila v danosti in omejitve, ki ti jih nudi stroj, ko želiš risat s šivi.
Ker imam rada, stvari, ki so uporabne in hkrati lepe so bile torbe logična izbira.
Ker večinoma delam po naročilu, mi je najbolj magičen krogotok, ki se zgodi med tabo in mano, med nama, med tvojimi željami in mojim znanjem in idejami. Čarovnija, ko uspem tvoje želje, sanje, barve združit v takšno celoto, da se meni in tebi orosijo oči.
To je zame znova in znova darilo, brez katerega mi živeti ni 😃
Vsako končano delo, vsaka srečna duša, ki vzame Hudo Pehto za svojo sopotnico je kompost in hrana za vnaprej, da nadaljujem, vztrajam, se učim, napredujem in zraven neskončno uživam.
Brez vas Hude Pehte ni. No, tudi brez mojega zlatega moža je ni. Ampak z vami izdelki dobijo smisel. In ta Krogotok obožujem.
Občudujem barve, teksture, oblike, vzorce, polno prazni prostor, kompozicijo, naravo, rastline,….
Obožujem svojo delavnico, stroje, pogled na police z blagom, pogled skozi okno, toplo kavo, dopisovanje, trenutke, ko dobim idejo in ustvarim nov kroj, tipanje in zbiranje blaga, kombiniranje, zvok, joooooj ta zvok, ko škarje zarežejo v blago, kombiniranje koščkov in novih idej…pogled na končan izdelek.…fotografiranje, zavijanje, pisanje vaših naslovov, čakanje, da dobite svojo pošiljko, ki si jo nekatere zaželite celo, kot presenečenje.
Zakaj Huda Pehta?
Moj žal pokojni bivši sodelavec Primož je imel domeno @pehta.net.
Vsem nam je dal svoje maile.
In ker se je meni zdelo res trapasto, da sem polona@pehta.net se je en dan, čez mize obrnil k meni (še zdaj imam prizor pred očmi) in s prsto požugal in rekel: »Ejjjjjjj, vem jaz kaj si ti! Ti si Huda Pehta!« In tako je ostalo in tako to je in me še zdaj tako kličejo, čeprav tebe, Primož, več ni 😢.







